Redki so Mariborčani, ki vsaj nekajkrat na leto ne girzejo kolen pri vzpenjanu od vznožja pohorske vzpenjače pa do njene končne postaje na Bellevue-ju. Tistim najbolj športanja in druženja željnim, so vzponi na Pohorje rutina tudi pozimi, vsako nedeljo, ne glede na vremenske razmere ...
Zimski pokal je bil prvič organiziran leta 2006. Pobudnik in glavni organizator je Marjan Jauk, ki se pogosto pojavi tudi na štartu in običajno priteče na vrh med najhitrejšimi. Vsako zimo je na koledarju dvanajst vzponov. Prvi letošnji je bil 7. decembra 2014, zadnji pa bo 22. februarja 2015. Pokala se vsako nedeljo udeleži med 250 in 300 ljudi. Vsak posamezni vzpon je točkovan s 400 točkami kolikor jih prejme najhitrejši, vsak naslednji pa prejme točko manj. Vrstni red je enoten in se ne deli glede na spol ali starostno kategorijo. Če udeleženec na vzponu izboljša svoj trenutno najboljši čas, je nagrajen z dodatno točko. Za končno uvrstitev v pokalu se upošteva 9 vzponov z največ pridobljenimi točkami.
Vsi vzponi potekajo po isti trasi. Start je pri spodnji postaji vzpenjače, trasa pa vodi po makadamski cesti, skozi gozd in po smučarski progi do cilja na platoju pod zgornjo postajo vzpenjače. Na cilju organizator s čipom izmeri čas tekmovalca ter ga nagradi s čajem in sladkim prigrizkom.
Ker sem športnica, ki ima raje tek in hojo v klanec kot pa tek po ravnem in ker sem se pred nekaj meseci preselila v Maribor, sem se težko uprla nedeljski športni skušnjavi. Zimskega pokala Peš na Pohorje sem se prvič udeležila lansko zimo in zabeležila dva vzpona. Letos pa sem se odločila, da se vsako prosto nedeljo pridružim več sto glavi množici, ki si želi čim hitreje doseči cilj. Ker je zima brez snega bolj podobna jeseni in v bližini ni možnosti za tek na smučeh, sem že osem zaporednih nedelj stopila na štart pod Pohorjem. Večino letošnjih vzponov spremljajo blato, vlaga in megla ... Tekli smo po novozapadlem snegu in kot steklo gladkem ledu, kjer so nam bile v veliko pomoč tekaške dereze ali šprintarice. Na suho, ravno prav hladno in sončno zimsko idilo še čakamo. A slabo vreme ni bilo niti eno nedeljsko jutro razlog, da se vzpona ne bi udeležila. Vsako nedeljo znova se s palicami za nordijsko hojo v rokah in speedcrossi na nogah pojavim na štartu z željo, da čim prej dosežem cilj.
Tek po makadamski cesti kmalu zamenja pot skozi gozd, kjer tek prvič zamenjam z aktivno hojo s palicami. Vzpon brez njih si težko predstavljam, saj se druga polovica trase dobesedno postavi pokonci in jo je brez uporabe palic težje premagati. Z močnim opiranjem na roke delno razbremenim mišice nog, kar zagotovo olajša vzpenjanje in zato hitreje dosežem cilj :) Vendar pa palice ne pridejo samo pri vzpenjanju, ampak pomagajo tudi pri vračanju nazaj v dolino, saj z aktivnim prenosom teže telesa na palice razbremenim spodnji del telesa.
Nedeljsko športno druženje mi je že zlezlo pod kožo, v teku uživam, uživam v grizenju kolen, uživam v premagovanju strmine in same sebe :)
Več o zimskem pokalu Peš na Pohorje najdete tukaj
Fotografije: Maksimiljan Selinšek
