Jezersko je moj drug smučarsko tekaški dom. Tam sem se pred dobrima dvema desetletjema borila za naslov državne prvakinje, tja sem se rada in pogosto vračala tudi kasneje, ko sem tekmovalne tekaške smuči že postavila v kot in se odločila, da bo smučarski tek moj življenski stil …

Odločitev o izvedbi zimskega vikenda na Jezerskem je padla že lansko zimo. Prepričale so me izjemno lepo in z občutkom urejene tekaške proge, prepričala me je narava in nenazadnje ljudje, ki so v tej skriti dolini vedno prijazni in nasmejani. Ker svojim strankam želim najboljše, sem bila prepričana, da se bomo imeli lepo. In tako je tudi bilo :)

Ampak še dva dni pred dogodkom je imelo Jezersko pomladno podobo :( Snega ni bilo in vse je kazalo, da bomo morali sredi januarja smučarski tek zamenjati z nordijsko hojo. A želja po popolni izvedbi NordiskYoga vikend je bila močnejša in v noči na petek je na Jezerskem zapadlo dovolj snega, da smo v soboto zjutraj že lahko naredili prve kilometre na tekaških smučeh :)

Za dva dni smo na Jezerskem postale gostje Šenkove domačije kjer so poskrbeli, da nismo bile lačne, da smo se dobro naspale, da smo se lahko razvajale, da smo imele popoln vikend … Za dobro sobotno jutro smo si privoščile bogat zajtrk, poln domačih dobrot, ki so nam dale prepotrebno energijo za športne aktivnosti, ki so sledile. V tekaško smučino smo stopile na dvorišču Šenkove domačije. Popolno razkošje in udobje, ki ga nudijo le najbolj prestižne smučarsko tekaške destinacije :) Po dveh urah učenja in utrjevanja znanja, smo si privoščile kosilo in krajši počitek, popoldan pa se prepustile Ani in njeni jogi, se sprostile in raztegnile utrujene mišice. Nekatere so svoje telo razvajale še v savni, nekaj pa se nas je z naglavnimi lučkami odpravilo na krajši sprehod s krpljami. Večer, ki je sledil je bil poseben. Dobesedno pravljičen. V družbi Drejca Karničarja smo se potopile v pravljični svet jezerskih legend, ki jih je v knjigi zbral Drejčev oče. Zgodbe iz življenja prebivalcev, ki so na Jezerskem živeli pred več kot sto leti so nas popolnoma prevzele in obogatile čudovit dan.

Naša športna nedelja se je začela z jutranjo gimnastiko in odličnim zajtrkom. Obetal se je še en popoln dan … modro nebo brez oblačka, sonce in čudovito urejene tekaške proge … Spoznavanje z drsalno tehniko teka in piljenje klasike je prehitro minilo. Po več kot treh urah uživanja na tekaških progah in svežem zraku, smo druženje počasi zaključile in se odpeljale vsaka proti svojemu domu.

Drage udeleženke, hvala za super družbo!

Draga gostitelja, Polona in Drejc, hvala za nepozaben vikend na Jezerskem, ki ga ponovimo v začetku februarja. Se veselim!

Fotografije: Anita, Tamara, Polona, Špela

Na Bloški planoti sem se vedno počutila kot doma. Morda zato, ker od tam blizu prihajajo moji geni ali pa zato, ker so tam doma bloški smučar in Bloški teki - najmnožičnejša smučarsko tekaška prireditev pri nas.

Domače in sproščeno sem se počutila tudi tokrat, na nordiskyoga vikendu, ki sem ga v sodelovanju z Old Scholl Villo in Urško Kokelj, organizirala v osrčju Bloške planote. Jaz sem poskrbela za veliko dozo nordijske hoje in odkrivanja neznanih poti, Urška je vodila sobotni mobility, gostiteljici Saša in Ana pa sta Villo spremenili v čudovit dom, kjer smo se vsi odlično počutili.

Športno druženje smo začeli v soboto dopoldan, ko so se jutranje meglice ravno umaknile z bloških travnikov. Na slikoviti krožni poti smo obiskali Bloško jezero in med potjo nabrali nekaj marel. Po skoraj treh urah hoje smo prijetno utrujeni na dvorišču Old School Ville pojedli odlično kosilo ter prepustili prijetno toplim jesenskim sončnim žarkom. Urškin mobility na trati pred šolo nas je napolnil z igrivo energijo. Aktivirali smo vse mišice in razgibali sklepe ter se ob tem zeloooo zabavali. Po večerji smo si spekli kostanje, prebirali pripovedke iz Loške doline in na najlepši način zaključili pester športni dan.

Naslednji dan smo kljub jutranji meglici na trati pred Villo naredili nekaj gimnastičnih vaj ter si razgibani in pripravljeni za nov dan, privoščili obilen zajtrk. Po slovesu od prijetnih gostiteljic in šole, smo se odpeljali proti Cerknici, do izhodišča našega nedeljskega izleta. Odločili smo se, da osvojimo Slivnico, 1.114 metrov visok vrh s katerega je čudovit pogled na Cerkniško jezero. V mnogih pripovedkah se Slivnica omenja kot shajališče coprnic, ki so bile obtožene številnih zlih dejanj in so se jih vsi na široko izogibali. Mi nismo srečali nobene :) Smo pa uživali v čudoviti naravi, oblečeni v zlata oblačila ter okusnem coprniškem zavitku s katerim smo se posladkali v planinskem domu. Druženje smo zaključili zgodaj popoldan in se prijetno utrujeni od dvodnevnega športnega odkopa v deželi medvedov in coprnic odpeljali domov.

Če vas zanima, kako smo se imeli, vabljeni k ogledu videa, ki ga je pripravila Kaja.

Vsem skupaj in vsakemu posebej hvala za nepozabno druženje. Objubim, da se kmalu spet vidimo!

Fotografije: Kaja in Špela

To je velika zgodba ... Resnična. Trpeča. Vesela. Nepozabna.

Lani jeseni sva z Matejem spoznala Neila Churchesa, potomca avstralskega vojnega ujetnika Ralpha Churchesa, ki je avgusta 1944, s pomočjo partizanov iz mariborskih zaporov rešil 120 ujetnikov. Pobeg je načrtoval tri leta in na pobudo sina Neila, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja napisal knjigo, ki je prevedena v slovenščino.

Neil, sicer avstralski državljan, ki je s pomočjo očeta spoznal in vzljubil Slovenijo, naju je poiskal, ker je želel uresničiti svoje dolgoletne sanje … Na turističen način, s spoznavanjem lokalne kulinarike, arhitekture in narave, prehoditi pot, ki je leta 1944 rešila življenje njegovemu očetu in več tisoč drugim vojnim ujetnikom, ki so v koridorju med severom in jugom Slovenije, našli pot na prostost. Matej je v roke dobil stare zemljevide, jaz pa nalogo, da poiščem prenočišča in gostilne, ki nam bodo ponudile vrhunsko hrano in udobno posteljo.

Projekt sva začela pripravljati v začetku leta. Po več kot pol leta, v sredo, 29. avgusta, natančno 74 let od pobega, pa sva na železniški postaji v Mariboru sprejela štiri avstralske pohodnike (med njimi je bil tudi Neil), ki so želeli v enajstih dneh Slovenijo doživeti na drugačen način - prepešačiti 270 kilometrov dolgo pot, na njej izvedeti še več o zgodovinskem pobegu, ki velja za največjega v dvajsetem stoletju, se naužiti naravnih, arhitekturnih, kulturnih lepot naše male države in spoznati slovensko kulturo s perspektive turista pohodnika …

Z vlakom smo se odpeljali do Ožbalta, kraja kjer je bil pobeg izveden in s palicami za nordijsko hojo v rokah začeli svojo dolgo pot. Prehodili smo večji del Pohorja, prečili Golte, se vzpeli na Menino planino, se za trenutek ustavili na GEOSS-u, s čolnom prečili reko Savo ter se čez dolenjske in belokranjske griče prebili do cilja, do Otoka, kjer v spomin na pobeg stoji vojaško letalo s katerim so ujetnike prepeljali na jug Italije in od tam vsakega na svoj košček sveta.

Na vseh izbranih prenočiščih (planinskih kočah, hotelih, turističnih kmetijah, butičnih namestitvah) so nas lepo sprejeli in vselej nagradili z odlično lokalno pridelano hrano. Izjemne so bile tudi vse partizanske malice - nekatere smo pojedli kar sredi travnika ali gozda, nekatere so nam postregli v izbranih gostilnah na poti. Hodili smo v dežju, ko je bilo le nekaj stopinj nad ničlo, po blatnih in spolzkih poteh, hodili smo v vročem soncu, po makadamskih in asfaltnih cestah. Na najdaljših etapah smo čutili utrujenost v nogah in se trudili, da s čim manj žulji pridemo na cilj. Zadnjo, enajsto etapo, smo po več kot 230 prehojenih kilometrih, prekolesarili in na koncu zaključili s 270 kilometri dolgo potjo.

V senci letalskega trupa smo nazdravili s slovensko penino in srečni zaključili izjemno zgodbo, zgodbo, ki se ni končala 8. septembra 2018, ampak se bo naslednjo pomlad nadaljevala. Neil si želi zgodbo deliti z Evropo in svetom, z ljudmi, ki imajo radi naravo, ki jim je mar za zgodovino …

Neil, Catherine, Jeniffer in Robert, ponosna in hvaležna sem, da sem bila lahko enajst dni del vašega življenja, del vaše življenjske zgodbe ...

Foto: Robert, Špela

Prispevek, objavljen v časniku Večer ... Avstralec gre po poti svojega očeta - od Ožbalta do Semiča

Več o projektu TheCrowsFlight ... Great Escape Trail