Izlete s krpljami organiziram že sedmo leto, a nikoli doslej ni bilo priložnosti, da bi ga izpeljala doma - na Trojanah.

"V otroštvu sem s starši in sestro na Trojane zahajala vsak vikend, na vikend za vikend, za preživljanje časa v gozdu, na travnikih, v starem sadovnjaku. Ko sem se odločila, da bom smučarska tekačica, sem v trojanskih gozdovih, na idiličnih z mahom pokritih stezicah, preživela na stotine ur in po njih pretekla nešteto kilometrov. Zdaj pa v mojem gozdu nabiram borovnice in gobe ter se vanj pridem predvsem spostiti."

Tu je marec, snega pa toliko, kot že dolgo ne :) Zato sem se odločila, da zadnji izlet s krpljami v tej zimski sezoni izpeljem v mojem gozdu.

Prvi koraki, ki smo jih naredili v globokem snegu so nas opomnili, da hoja ne bo enostavna. Na pol metra podlage, ki se je ponekod kljub krpljam vdirala, je zapadlo še trideset centimetrov svežega puhastega snega. Po več kot eni uri blagega vzpenjanja in krajši strmini, ki je dala izletu nekaj adrenalinskega pridiha, smo prispeli na greben - na najvišjo točko izleta. Na drugi strani grebena nas je čakal lep spust skozi gozd do našega cilja - mojega doma. Na leseni terasi, obdani z metrskimi kupi snega, nas je mama postregla z vročim domačim čajem, ingverjevimi piškoti in mafini z bučnim oljem. Po pol ure klepetanja in nadomeščanja porabljene energije, smo se počasi poslovili. Čakala nas je namreč še slaba ura hoje do izhodišča. Po gazenju gor in dol po gozdnih poteh in stezicah smo prispeli do prostranega travnika, ki je čakal, da se vsak v svojem drncu spustimo po njem. Sneg je letel nad našimi glavami, vrisk in smeh sta okrasila oblačen dan. Naša pljuča so bila polna svežega zimskega zraka, naše misli bogatejše za novo doživetje, z obrazov udeležencev je sijal nasmeh …

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej. Zaradi vas je bil dan čudovit in (kot vsak) neponovljiv.