To je velika zgodba ... Resnična. Trpeča. Vesela. Nepozabna.
Lani jeseni sva z Matejem spoznala Neila Churchesa, potomca avstralskega vojnega ujetnika Ralpha Churchesa, ki je avgusta 1944, s pomočjo partizanov iz mariborskih zaporov rešil 120 ujetnikov. Pobeg je načrtoval tri leta in na pobudo sina Neila, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja napisal knjigo, ki je prevedena v slovenščino.
Neil, sicer avstralski državljan, ki je s pomočjo očeta spoznal in vzljubil Slovenijo, naju je poiskal, ker je želel uresničiti svoje dolgoletne sanje … Na turističen način, s spoznavanjem lokalne kulinarike, arhitekture in narave, prehoditi pot, ki je leta 1944 rešila življenje njegovemu očetu in več tisoč drugim vojnim ujetnikom, ki so v koridorju med severom in jugom Slovenije, našli pot na prostost. Matej je v roke dobil stare zemljevide, jaz pa nalogo, da poiščem prenočišča in gostilne, ki nam bodo ponudile vrhunsko hrano in udobno posteljo.
Projekt sva začela pripravljati v začetku leta. Po več kot pol leta, v sredo, 29. avgusta, natančno 74 let od pobega, pa sva na železniški postaji v Mariboru sprejela štiri avstralske pohodnike (med njimi je bil tudi Neil), ki so želeli v enajstih dneh Slovenijo doživeti na drugačen način - prepešačiti 270 kilometrov dolgo pot, na njej izvedeti še več o zgodovinskem pobegu, ki velja za največjega v dvajsetem stoletju, se naužiti naravnih, arhitekturnih, kulturnih lepot naše male države in spoznati slovensko kulturo s perspektive turista pohodnika …
Z vlakom smo se odpeljali do Ožbalta, kraja kjer je bil pobeg izveden in s palicami za nordijsko hojo v rokah začeli svojo dolgo pot. Prehodili smo večji del Pohorja, prečili Golte, se vzpeli na Menino planino, se za trenutek ustavili na GEOSS-u, s čolnom prečili reko Savo ter se čez dolenjske in belokranjske griče prebili do cilja, do Otoka, kjer v spomin na pobeg stoji vojaško letalo s katerim so ujetnike prepeljali na jug Italije in od tam vsakega na svoj košček sveta.
Na vseh izbranih prenočiščih (planinskih kočah, hotelih, turističnih kmetijah, butičnih namestitvah) so nas lepo sprejeli in vselej nagradili z odlično lokalno pridelano hrano. Izjemne so bile tudi vse partizanske malice - nekatere smo pojedli kar sredi travnika ali gozda, nekatere so nam postregli v izbranih gostilnah na poti. Hodili smo v dežju, ko je bilo le nekaj stopinj nad ničlo, po blatnih in spolzkih poteh, hodili smo v vročem soncu, po makadamskih in asfaltnih cestah. Na najdaljših etapah smo čutili utrujenost v nogah in se trudili, da s čim manj žulji pridemo na cilj. Zadnjo, enajsto etapo, smo po več kot 230 prehojenih kilometrih, prekolesarili in na koncu zaključili s 270 kilometri dolgo potjo.
V senci letalskega trupa smo nazdravili s slovensko penino in srečni zaključili izjemno zgodbo, zgodbo, ki se ni končala 8. septembra 2018, ampak se bo naslednjo pomlad nadaljevala. Neil si želi zgodbo deliti z Evropo in svetom, z ljudmi, ki imajo radi naravo, ki jim je mar za zgodovino …
Neil, Catherine, Jeniffer in Robert, ponosna in hvaležna sem, da sem bila lahko enajst dni del vašega življenja, del vaše življenjske zgodbe ...
Foto: Robert, Špela
Prispevek, objavljen v časniku Večer ... Avstralec gre po poti svojega očeta - od Ožbalta do Semiča
Več o projektu TheCrowsFlight ... Great Escape Trail
