Bela krajina je bila v mojih otroških očeh košček Slovenije, kjer deklice v belih lanenih oblačilih plešejo po zelenih travnikih, bila je kraj kjer se nežne bele breze zibajo v rahlem vetriču …

Zares sem jo imela priložnost spoznati in doživeti pred tremi meseci, ko sem šla raziskovat terene za pomladno poletni NordiskYoga vikend, ki sem ga želela izpeljati v sodelovanju z Glampingom Malerič in vaditeljico joge Evo Rakušček Mastnak. Kljub temu, da nisem srečala plešočih deklic, me je čudovita kraška narava popolnoma očarala in želela sem, da očara vsakega, ki se bo odločil, da preživi aktivno sproščujoč vikend v naši družbi.

Na sončno sobotno jutro - zadnjo v maju - nas je v vasici Dragatuš čakala dobrodošlica s svežimi vrtnimi jagodami in aromatično kavo, ki jo je pripravila družina Malerič. Po sproščenem uvodu smo se odpravile na aktiven pohod v nordijski hoji po Krajinskem parku Lahinja. Raznolika narava nas je navduševala na vsakem koraku - bogastvo živalskega sveta, dehteče rastlinje in počasen tok reke Lahinje ... Predno smo zapustile neokrnjeno naravo, smo si na robu travnika privoščile vitaminsko malico iz sveže nabranih gozdnih jagod. Pozno popoldan, ko je sonce počasi izgubljalo svojo moč, smo se prepustile jogijskemu raztezanju in Kajini masaži, ki nas je prerodila, pomladila in zlakotila :) Dan se je zaključil z odlično večerjo ter klepetom ob soju sveč in kozarcu vina.

V nedeljsko jutro smo se prebudile s telovadbo in si po njej privoščile bogat zajtrk, ki so ga pripravili v Turizmu Malerič. Čakal nas je namreč še pohod na Mirno goro - najvišji vrh Bele krajine. Odločila sem se za krožno pot, ki nas je najprej odpeljala na Planino ter po gozdni učni poti do Planinskega doma. Vračale pa smo se po nekoliko manj obljudeni, a zato nič manj zanimivi poti. Ko smo prispele na izhodišče izleta, se je dan že prevesil v popoldan. Strnile smo nepozabne vtise in se prijetno utrujene odpeljale proti domu. Bilo je lepo. Bilo je nepozabno. Bil je čudovit pomladno poletni NordiskYoga vikend.

Dragim udeleženkam hvala za družbo, Turizmu Malerič hvala za gostoljubje, vsem skupaj pa HVALA za zaupanje in čudovito energijo, ki ste jo delili z mano.

Naslednji NordiskYoga vikend se bo zgodil 21. in 22. julija na Bloški planoti, zibelki mojega najljubšega športa :) Vabljeni!

Foto: Kaja, Špela

Smučarski tek ima na Štajerskem dolgo tradicijo in prečenje Pohorja za vsakega tekača predstavlja svojstven in svojevrsten izziv. Po zapisih, ki sem jih našla na spletu, naj bi se Pohorska smučina rodila 19. marca 1933. Prve izvedbe, ki je potekala po grebenski poti od Mariborske koče do Ribnice na Pohorju se je udeležilo šest tekačev (pobudnikov). Prireditev, ki so jo poimenovali Smuka prek Pohorja, je bila organizirana v letih od 1934 do 1941, spet so jo oživili leta 1952, a je po letu 1956 zamrla. Reševalci GRS Maribor so tradicijo prečenja Pohorja obudili leta 1983, z dovoljenjem organizatorjev prireditve Smuka prek Pohorja pa so prireditev preimenovali v Pohorsko smučino. Pohorska smučina je potekala po grebenu Pohorja od Grmovškovega doma na Kopah, mimo Ribniške koče, Rogle, Peska, Klopnega vrha in Šumika do Areha. Sestavljena je bila iz treh delov - smučarskega teka na 50 kilometrov, smučarskega teka s turnimi smučmi na 22 kilometrov in smučarskega pohoda na 22 kilometrov.

Ker prireditve Pohorska smučina že nekaj let ne organizirajo več, ljubitelji smučarskega teka pa ostajamo, sva se z Matejem odločila, da z nahrbtniki na ramenih in pohodnimi narebrenimi smučmi ureževa svojo Pohorsko smučino.

Zima je počakala na najin smučarsko tekaški podvig v najlepši možni obliki - najmanj meter in pol zbitega snega, dvajset centimetrov pršiča, jutro z minus osmimi stopinjami celzija in nebo brez oblačka. Večer prej sva v najina šestnajst litrska nahrbtnika spakirala hrano, pijačo, dodatna oblačila, naglavno svetilko, mobilni telefon … Z nama je šla tudi gps naprava na katero je Matej predhodno naložil predvideno pot, saj sva si želela čim več divjine in brezpotij, hkrati pa varnega prečenja brez nepotrebnih kilometrov in dodatnih višinskih metrov.

S Kop sva štartala malo pred deveto uro in se na narebrenih elankah, ki so bile izdelane v naši prejšnji državi, odsmučala zanimivi dogodivščini naproti. Opazovanje zimske narave z neverjetno debelo snežno odejo za začetek pomladi in sončni žarki so nama dajali energijo za uživaško drsenje po snežni površini. Osvojen je bil Črni vrh, dosežen vrh nad Ribniško kočo, premagan razmeroma adrenalinksi spust med drevesi po Šiklarici in dosežen prostran travnik, ki se je tam znašel kot naročen za prvo malico. Mraz in gibanje zahtevata neprestan vnos energije, zato nisva čakala, da se oglasi želodec, ampak že pred tem poskrbela za obrok energije.

Po malici naju je pot vodila proti Lovrenškim jezerom, ki se pozimi skrivajo pod debelo snežno odejo, sledil je spust in prečkanje nekaj strmih grap ter nekaj sto metrov teka po idilično urejeni tekaški progi na Rogli. Nadaljevala sva s spustom proti spodnji postaji Mašin žage, ki je bil zahtevnejši, kot sva mislila, saj je močno sonce spremenilo strukturo snega in pod smučmi se je začel nabirati sneg (cokla), ki je onemogočal drsenje. V Koči na Pesku sva si privoščila kosilo z ajdovimi žganci in gobovo juho ter se odpravila proti najlepšemu delu najine poti - prečenju mokrišč.

Tja le redko stopi človeška noga. Narava je tam drugačna, divja in samosvoja. Osameli macesni in smreke tam kljubujejo divjim vremenskim razmeram in se ne predajo. Tam slišiš in poslušaš tišino. Za trenutek se nama je zazdelo, da sva na drugem konecu sveta. Noro.

Nadaljevala sva v smeri proti Šumiku, obšla Mizni in Sekretarjev vrh ter se po pobočju, kjer je bil sneg po vrhu že rahlo pomrznjen, spustila do ceste. Poiskala sva prostor, ki je bil v poznem popoldnevu še obsijan s soncem in si privoščila nov hranljiv obrok. Neprestana hidracija in nadomeščanje porabljene energije je na dolgih in zahtevnih turah nujna zlasti če veš, da je pred tabo šest kilometrov dolg vzpon do Areha in da tam še ni tvoj cilj.

Gozdne ceste na tem delu (na srečo) niso bile splužene in posipane, so pa bile zvožene od motornih sani, kar je omogočalo lažje napredovanje. Na Arehu sva za trenutek obstala, pojedla nekaj suhega sadja in se odžejala s čajem. Pred nama je bil le še spust do Bellevueja … A spust ni bil podoben spustu, saj smuči niso drsele, kot bi si želela in sva morala večji del poti uporabljati soročni odriv in dvotaktni diagonalni korak. Na stolpu sva končno zagledala cilj in se v polmraku spustila do Bellevueja. Po desetih urah, 42 kilometrih in 1.500 višinskih metrih, sva odpela smuči in odložila nahrbtnike. Vesela, da nama je uspelo, vesela, da sva na cilju, vesela, da sva v naravi, oblečeni v zimski plašč, preživela enega najbolj čudovitih zimskih dni.

Vsem, ki vas prečenje Pohorja s tekaškimi smučmi v lastni režiji mika sporočava … Tura je primerna za izkušene smučarske tekače, ki so dobro telesno pripravljeni, znajo uporabljati gps napravo (v kolikor se odločijo za hojo izven označenih planinskih poti in gozdnih cest) ter se znajo ustrezno organizirati za dolgo pot (dovolj hrane, pijače in suhih oblačil). Kljub temu, da je narava pozimi popolnoma drugačna imajo prednost tisti, ki poznajo teren (poleti po Pohorju kolesarijo ali planinarijo). Zaradi dolžine in zahtevnosti priporočava izvedbo ture konec zime ali v začetku pomladi, ko so dnevi daljši in toplejši.

Foto: Matej

Izlete s krpljami organiziram že sedmo leto, a nikoli doslej ni bilo priložnosti, da bi ga izpeljala doma - na Trojanah.

"V otroštvu sem s starši in sestro na Trojane zahajala vsak vikend, na vikend za vikend, za preživljanje časa v gozdu, na travnikih, v starem sadovnjaku. Ko sem se odločila, da bom smučarska tekačica, sem v trojanskih gozdovih, na idiličnih z mahom pokritih stezicah, preživela na stotine ur in po njih pretekla nešteto kilometrov. Zdaj pa v mojem gozdu nabiram borovnice in gobe ter se vanj pridem predvsem spostiti."

Tu je marec, snega pa toliko, kot že dolgo ne :) Zato sem se odločila, da zadnji izlet s krpljami v tej zimski sezoni izpeljem v mojem gozdu.

Prvi koraki, ki smo jih naredili v globokem snegu so nas opomnili, da hoja ne bo enostavna. Na pol metra podlage, ki se je ponekod kljub krpljam vdirala, je zapadlo še trideset centimetrov svežega puhastega snega. Po več kot eni uri blagega vzpenjanja in krajši strmini, ki je dala izletu nekaj adrenalinskega pridiha, smo prispeli na greben - na najvišjo točko izleta. Na drugi strani grebena nas je čakal lep spust skozi gozd do našega cilja - mojega doma. Na leseni terasi, obdani z metrskimi kupi snega, nas je mama postregla z vročim domačim čajem, ingverjevimi piškoti in mafini z bučnim oljem. Po pol ure klepetanja in nadomeščanja porabljene energije, smo se počasi poslovili. Čakala nas je namreč še slaba ura hoje do izhodišča. Po gazenju gor in dol po gozdnih poteh in stezicah smo prispeli do prostranega travnika, ki je čakal, da se vsak v svojem drncu spustimo po njem. Sneg je letel nad našimi glavami, vrisk in smeh sta okrasila oblačen dan. Naša pljuča so bila polna svežega zimskega zraka, naše misli bogatejše za novo doživetje, z obrazov udeležencev je sijal nasmeh …

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej. Zaradi vas je bil dan čudovit in (kot vsak) neponovljiv.