Marčevski izlet s krpljami - snežen, vetroven - pravi zimski

 

Kdo bi si misli, da bomo v sredini marca deležni zime, kakršne bi si želeli v decembru in januarju in februarju … Česar nismo mogli doživeti v zimskih mesecih, bomo nadoknadili v dneh, ki se že spogledujejo s pomladjo.

Prišel je marec in z njim zadnji izmed načrtovanih terminov za izlet s krpljami v tej zimi. Tokrat sem snegoljube povabila na Roglo. Nekaj dni pred izletom je vremenska napoved še obetala sončno vreme z nekaj stopinjami and ničlo. A realnost je bila drugačna, saj nas je na Rogli presenetila prava zima. Nekaj stopinj pod ničlo, veter, plešoče snežinke in 15 centimetrov puhastega snega na dober meter podlage :)

Snežna podlaga je bila idealna za krpljanje, saj se ni udiralo, novozapadel sneg je kar pršil okrog nas, temperatura pa je bila ravno prav nizka, da nismo potrebovali ekstremno toplih zimskih oblačil.

Zbrali smo se preh hotelom Natura in se odpravili proti zahodu. Pot, ki nas je vodila v smer proti Vitanju, ni ponujala razgledov, je pa zato nizka oblačnost poskrbela za posebno čarobno naravo, ki je bila v objemu meglic in snežink prav pravljična :) Hojo in tek po puhastem snegu smo že tradicionalno prekinili s piknikom pod smrekovo krošnjo. Tokrat smo se sladkali z domačim jabolčnim in skutnim pecivom ter srkali vroč čaj.

Dve uri in pol gazenja med vitkimi smrekovimi debli, prek potokov in travniških oaz sredi gozda, smo zaključili s hojo ob urejeni smučarsko tekaški progi in ob akumulacijskem jezeru na vrhu Rogle zaključili naše zimsko druženje.

Vsem udeležencem hvala za prijetno zimsko druženje, ki pa morda le ni bilo zadnje … :)

Fotografije: Armin

Tretja dimenzija smučarskega teka - smučarska orientacija

 

Ker me zanima vse kar je povezano s smučarskim tekom, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bom navdušila nad smučarsko orientacijo …

Lansko zimo sem v tej "neznani športni disciplini" nepričakovano postala državna prvakinja … Leto dni kasneje naslova nisem ubranila, saj sem se preveč osredotočila na tek in premalo posvetila točkam na karti. Kljub napaki, ki se je zgodila na januarskem državnem prvenstvu ni bilo dvoma, da sem članica ekipe, ki konec februarja odpotuje v avstrijski Obertilliach na evropsko prvenstvo v smučarski orientaciji.

V Obertilliachu je bilo še pred tednom dni premalo snega za uspešno izvedbo prvenstva, a se je vreme obrnilo in zapadlo je dovolj snega, da so organizatorji dobili zeleno luč. Nekaj članov nas je v Obertilliach prispelo že v nedeljo, dan pred uradnim začetkom tekmovanj. Udeležba na model eventu, uradni preizkušnji proge in bežni seznanitvi s terenom je vsem koristila, saj se je obetal divji teden z veliko teka po ozkih poteh, ki so jih urejali z motornimi sanmi, štirikolesniki ali snežnimi krpljami.

Noč je prinesla pol metra novega snega in najkrajšo tekmo - sprint s posamičnim štartom, z okrog 4,5 kilometri dolgo progo, 13 kontrolnimi točkami, 75 višinskimi metri in več kot 40 % teka po ozkih poteh. Soočenje z elito, v tem pri nas nepoznanem športu, je vse presenetilo. Norvežani, Švedi, Finci in Rusi, tekmovalci, ki so odlični smučarski tekači in še boljši orientacisti so pokazali in dokazali, da gre za vrhunski šport.

Zbudili smo se v sončno torkovo jutro in drugi tekmovalni dan - sprint štafeta, kjer tekmujeta moški in ženska, vsak izmenično preteče po tri kroge. Trema pred skupinskim startom in novim izzivom je naredila svoje in napaka pri izbiri poti do prve točke me je oddaljila od skupine :( A je bilo nadaljevanje zato boljše in pogumnejše. Končni rezultat pa pričakovan in razveseljiv, saj z Matejem na 15 kilometrov dolgi progi s 33 kontrolnimi točkami nisva naredila nobene napake in pobrala vse točke :)

Dvema sprinterskima dnevoma je sledil dan za srednje proge. Ženske smo morale preteči 10 kilometrsko razdaljo s 27 kontrolnimi točkami, 210 višinskimi metri ter 50 % ozkih prog. Skupinski start in zahtevna proga z množico točk na karti sta me do konca izčrpali … Zbranost in tek po mehkih in ozkih progah od tekmovalca zahteva več kot le dobro fizično pripravljenost ... Po treh dneh tekmovanj, vsak dan novega mazanja smuči in testenin, je sledil dan počitka.

Četrtek je bil spet popolnoma zimski saj je cel dan snežilo. Po obilnem zajtrku so sledili analiza preteklih tekem in plan za prihodnje dni, slaba ura teka v klasični tehniki, kosilo, priprava smuči za najdaljšo preizkušnjo in druženje.

Priznam, da sem se petkove tekme najbolj veselila, saj sem tekačica na dolge proge :) Obetal se je popoln dan - sonce, -5 stopinj, … Pred mano je bilo dobrih 20 kilometrov teka z 18 kontrolnimi točkami, 440 metri vzpona in 40 % ozkih prog. Za zahtevno progo z dolgimi vzponi in strmimi spusti, soročnem odrivanju z rokami po mehkih in ozkih poteh, kjer so mišice pekle kot že dolgo ne ter uživanju v pravljični zimski naravi, sem potrebovala slabi 2 uri. Dosegla sem 33. mesto od 36 uvrščenih, 5 tekmovalk ni prišlo do cilja ali pa so naredile napako pri pobiranju točk. Orientacijski maraton na tekaških smučeh je moja najljubša SkiO disciplina :)

Vesela sem, da sem dobila priložnost in povabilo, da na evropskem prvenstvu, na katerem je nastopilo 51 tekmovalk iz 20 evropskih držav, zastopam Slovenijo. Glede na to, da sem se pred prvenstvom udeležila le štirih tekem v smučarski orientaciji in je bilo v slabi zimi bolj malo treninga na tekaških smučeh, sem z nastopi zadovoljna. Hvala Orientacijski zvezi Slovenije za organizacijo in trgovini Rossi Sport za najlepši dres, ki ga bi želela imeti tudi Tatjana, ena najboljših ruskih tekmovalk :)

Poklon zmagovalcem, ki so krivi, da je disciplina na tako visokem nivoju in čestitke vsem mojim reprezentančnim kolegom (Mateju, Iztoku, Dušanu, Blažu, Juretu, Gregorju in Mojci), ki so na vsaki tekmi dali vse od sebe.

Več informacij in rezultate najdeš tukaj

Zakaj tretja dimenzija? Ker moraš združiti fizično moč, zbranost ter spretnost na neštetih ozkih in širokih, položnih in strmih poteh s tekaškimi smučmi na nogah in orientacijsko karto na prsih … :)

Fotografije: Iztok

Sonce, sneg, smeh in 9 razposajenih deklet :)

 

V sredo sem prejela klic znanke Mateje, ki je konec tedna še z osmimi prijateljicami načrtovala ženski športno-uživaški vikend na Gorenjskem. Ker v soboto nisem imela obveznosti, sem z veseljem sprejela povabilo za izvedbo izleta s krpljami. Zgodaj zjutraj sem se usedla v avto in se z desetimi pari krpelj ter diščečim sadnim kruhom v prtljažniku odpeljala iz Štajerske na Gorenjsko. Bilo je lepo sončno jutro, le nekaj stopinj pod ničlo in v hribih veliko novozapadlega snega. Obetal se je čudovit dan.

Zbrale smo se pred Šport hotelom na Pokljuki, naredile načrt za izlet in se s krpljami v rokah sprehodile do izhodišča našega izleta, ceste, ki vodi proti Javorniški planini. Po skupinski fotografiji in krpljami na nogah smo se takoj zapodile v cel sneg :) Hojo po globokem snegu, med slokimi pokljuškimi smrekami, so spremljali smeh in Kekčeva pesem. Lastovke na štoru in telemark skoki v mehak sneg pa so bil pravo doživetje za vse skupaj in vsako posebej. Na Javorniški planini smo si sredi zasneženega travnika privoščile še malico s sadnim kruhom, čajem, suhim sadjem in vsemi ostalimi dobrotami, ki so nas polnile z energijo za povratek.

Zadovoljnih obrazov in polne novih doživetij pri odkrivanju brezpotij pokljuških gozdov, smo se po skoraj treh urah poslovile v želji, da se kmalu spet srečamo in ponovimo športno druženje.

Punce, hvala za idiličen sobotni dan, jaz se že veselim naslednjega :)

Pravljično praznični izlet s krpljami

 

Na praznik ljubezni kljub slabi vremenski napovedi z dežjem in snegom, nismo ostali doma. Odpeljali smo se v Rateče in si tik ob slovensko-italijanski meji nataknili krplje, oprtali nahrbtnike, nadeli nasmehe na obraze in se po snežno beli preprogi odpravili zimski dogodivščini naproti.

Skupina je štela dvanajst športanja željnih oseb. Federico, fant s sosednje vasi na italijanski strani, je poskrbel, da smo se ogreli z vzponom do poti, ki sicer vodi proti Tromeji. Vendar Tromeja ni bil naš cilj. Naš cilj je bilo uživati v izletu sredi neokrnjene narave, poiskati travnike in gozdičke kjer so pred nami gazi naredile le gozdne živali. In cilj nam je uspelo doseči :) V snegu smo pustili nešteto velikih stopinj, tekali po puhastem snegu, pod smreko, ki je imela tako goste veje in toliko iglic, da ni uspelo skoznjo prileteti nobeni snežinki, smo pomalicali domač jabolčni zavitek, na obrazih pa nosili nasmehe.

Ples snežink, ki je poskrbel za pravo zimsko idilo, je naredil vzdušje še bolj praznično in pravljično, zato smo se po treh urah druženja odločili, da se v tej zimi vsaj še enkrat srečamo in ponovimo zimsko dogodivščino z "velikimi stopali" na nogah.

Avtorice fotografij: Barbara, Polona, Špela