V nižinah že cvetijo prve spomladanske cvetlice, nad 1.000 metri pa so tla še vedno pokrita z debelo snežno odejo. Prava zimska idila je v teh dneh tudi na Treh Kraljih, delom Pohorja nad Slovensko Bistrico, ki se ponaša z družinskim smučiščem, izjemnimi pohorskimi gozdovi v okolici ter mističnim Črnim jezerom.

"Močvirnato povšje so ob koncu ledene dobe (6.000 pred našim štetjem) takratni prebivalci poglobili in ga spremenili v jezero. Sredi 19. stoletja so velikost jezera zaradi spravljanja hlodovine v dolino sredi 19. stoletja povečali. V jezeru, ki je značilne temne barve in meri okrog 50 hektarjev, najdemo redke živalske in rastlinske vrste." Tokrat je bilo jezero seveda zamrznjeno, a zato nič manj privlačno, da si ga ne bi izbrali za cilj našega zadnjega izleta s krpljami v tej zimski sezoni.

Ovinkasta asfaltna cesta nas je iz Slovenske Bistrice pripeljala do izhodišča, hotela Jakec na Treh Kraljih. Ko je vsak udeleženec prejel svoj par krpelj in si oprtal nahrbtnik s potrebno opremo, smo se po krožni poti odpravili proti Črnemu jezeru. Pot nas je vodila proti zahodu, v smeri Osankarice, skozi bolj in manj prehoden gozd, mimo vzletišča za jadralne padalce, po gozdnih cestah in poteh ... Vmes smo se večkrat za kratek čas ustavili, naredili požirek čaja in se okrepčali s suhim sadjem. Krplje so omogočale udobno hojo po snegu, ki je v teh pomladnih že zelo predelan in se zato ni zelo udiral.

Cilj smo v spremstvu dveh štirinožcev in smučarja z backcountry smučmi dosegli po slabih dveh urah. Malica z domačimi dobrotami je na gladini zamrznjenega Črnega jezera, obsijanega s soncem, zelo teknila :) Po pol ure dolgem postanku, smo pot nadaljevali po in ob markirani peš poti. Prebijali smo se prek podrtih dreves, skozi gosto posejane smrekice, dvakrat prečkali smučišče in se pri akumulacijskem jezeru na Treh Kraljih spustili do izhodišča. Pot nazaj je bila nekoliko krajša in je trajala dobro uro. Med udeleženci izleta so bili tudi štirje otroci, ki so pogumno šibali s krpljami po celem snegu, preskakovali potoke, skakali s štorov v cel sneg in brez težav prehodili celotno krožno pot, ki je merila nekaj več kot 6 kilometrov in zajemala dobrih 200 višinskih metrov vzpona.

Toplo sonce, obilo snega in odlična družba, so poskrbeli za še eno prijetno doživetje na snegu :) Hvala!

Tokrat nas je poneslo prek meja. Odločila sem se, da izlet s krpljami izpeljemo v okolici Belopeških jezer. Poleti smo se že večkrat navduševali nad naravo, ki obdaja ti dve čudoviti jezeri, lesketajoči med vršaci mogočnih gora, pozimi pa njune lepote še nismo imeli priložnost doživeti.

Vremenska napoved za nedeljo je bila zimska. Rahlo sneženje in temperatura okrog ledišča ... Ker je večina območja, kjer ležita jezeri, v zimskih mesecih redko obsijano s soncem, se tam sneg obdrži dlje. Zimska idila je bila zato zagotovljena. Na poti proti Ratečam nas je spremljal dež, ki se je v Kranjski Gori že začel mešati s snežinkami, v neposredni bližini Belopeških jezer pa so v zraku plesale samo še snežinke :)

Avtomobile smo parkirali na prostornem parkirišču ob zgornjem jezeru in si polni pričakovanj hitro nataknili krplje, oprtali nahrbtnike ter se odpravili na pravi zimski pohod. Hojo po utrjeni poti je kmalu zamenjala hoja po celem snegu, ki ni bila ekstremno naporna, saj so se krplje zaradi stare snežne podlage ravno prav udirale. Slabih deset centimetrov svežega, puhastega snega, ki je odel tudi smrekov gozd, je poskrbelo za idilično hojo in uživanje v prostrani belini.

Po uri in pol hoje je sledil kratek počitek z izključno domačimi dobrotami: vročim čajem, suhim sadjem, jabolčno pito in bananinimi piškoti. Ko smo se odžejali in napolnili izpraznjene energijske zaloge, smo prečili prostran travnik, naredili široko gaz skozi gozd, v katerem smo imeli možnost opazovati kozoroga, ter se ob jezeru, skritem pod plastjo ledu in snega, vrnili do izhodišča. Za zaključek smo se pomerili v šprintu s krpljami ter se ravno prav utrujeni in polni novih doživetij odločili, da se v čim večjem številu srečamo tudi na zadnjem izletu v tej zimi, ki je načrtovan za nedeljo, 15. marca :) Vabljeni!

Tekmovanja v orientaciji so bila zame še pred letom dni popolna neznaka. Pri nas je najbolj razširjen orientacijski tek (Foot-O). V okviru Orientacijske zveze Slovenije vsako leto organizirajo devet tekem za Ligo in izpeljejo državno prvenstvo v šprintu, na srednji in dolgi progi ter v klasični in mešani štafeti. Nekoliko manj privržencev ima kolesarska orientacija (MTB-O), zato morajo tekmovalci običajno na tekme čez mejo. Obstaja pa tudi smučarska orientacija (Ski-O), ki ima največ privržencev na severu Evrope. Pri nas množičnosti ni, saj malo orientacistov, ki se ukvarjajo s suhim tekom, teče tudi na smučeh. Smučarjem tekačem, pa očitno tek s karto v rokah ni dovolj velik izziv in se raje udeležujejo tekov, kjer se od štarta do cilja teče po vnaprej znani progi. Sicer pa je smučarska orientacija šport z dolgo tradicijo, ki sega v devetdeseta leta devetnajstega stoletja.

Pravijo, da ... "Elitni smučarski orientacist potrebuje izjemne smučarsko-tekaške sposobnosti in biti dober v branju karte. Poleg tega mora biti sposoben kombinacije obojega. Športnik mora med tekmo opraviti s stotinami možnosti izbir poti in pri visoki hitrosti izbrati najbolj primerne. Glede na fizično zahtevnost, se smučarska orientacija lahko primerja z maratonom ali tekom na smučeh. Za uspešnost v smučarski orientaciji mora športnik obvladati obe smučarsko-tekaški tehniki, klasično in prosto ter vse tehnike spusta in obračanja."

Z orientacijskim tekom in kolesarsko orientacijo sem se spoznala lansko leto, ko sem se bolj za hec in zaradi želje po pridobivanju novih športnih izkušenj, udeležila nekaj tekmovanj v Sloveniji in v Avstriji. Pridobila sem ravno toliko izkušenj, da mi orientacijska karta ni več tuja. Ko sem izvedela za tekmo v smučarski orientaciji ni bilo dvoma, da se je ne bi udeležila. Organizatorji so se odločili, da tekmo in hkrati državno prvenstvo izpeljejo na Rogli. Tekme sem se veselila, saj v zadnjih nekaj letih največ smučarsko-tekaških kilometrov naredim prav na Rogli. Vse kontrolne točke so bile postavljene ob tekaški progi. Vsaka je bila označena z zaporedno številko in kodo ter značilnimi oranžno-belimi zastavicami. Točke je treba vedno poiskati v vrstnem redu, do njih pa priti po najkrajši, najenostavnejši in najhitrejši poti. Na takih tekmovanjih je po smučarsko-tekaških progah dovoljen tek tudi v nasprotni smeri, saj le tako lahko hitro prideš do kontrolne točke. Ko jo najdeš, s posebnim čipom zabeležiš svoj čas in odhitiš do naslednje. V čipu se shranjujejo vsi časi, ki se na koncu tekme izpišejo in zabeležijo končni rezutat.

Drobec nervoze na startu me je napolnil s pozitivnim adrenalinom, zato sem že komaj čakala, da dobim karto v roke, jo vložim v posebno držalo in se podam na progo. S karto na prsih je kontrola v prostoru in načrtovanje poti enostavnejše. Z majhnimi začetniškimi napakami in s hitrim tekom, sem v cilj pritekla kot prva izmed osmih žensk, ki smo štartale v elite kategoriji in vodstvo zadržala tudi ob prihodu zadnje tekačice v cilj. Postala sem državna prvakinja v smučarski orientaciji :) Vesela! Na tekmi sem uživala in iskanje kontrolnih točk v pravljični, zimsko odeti Rogli, je kar risalo nasmeh na obraz.

Smučarska orientacija me je tako navdušila, da se že zelo veselim naslednjih preizkušenj. Ker je bila tekma na Rogli edina, ki so jo v tej zimi organizirali v Sloveniji, se bom odpeljala čez mejo in konec februarja nastopila dveh v Avstriji :)

Več informacij o orientacijskih tekmah najdete na: Orientacijska Zveza Slovenije

Fotografije: Herwig Allwinger