Sneg, krplje in prijetna družba ob Belopeških jezerih

 

Tokrat nas je poneslo prek meja. Odločila sem se, da izlet s krpljami izpeljemo v okolici Belopeških jezer. Poleti smo se že večkrat navduševali nad naravo, ki obdaja ti dve čudoviti jezeri, lesketajoči med vršaci mogočnih gora, pozimi pa njune lepote še nismo imeli priložnost doživeti.

Vremenska napoved za nedeljo je bila zimska. Rahlo sneženje in temperatura okrog ledišča ... Ker je večina območja, kjer ležita jezeri, v zimskih mesecih redko obsijano s soncem, se tam sneg obdrži dlje. Zimska idila je bila zato zagotovljena. Na poti proti Ratečam nas je spremljal dež, ki se je v Kranjski Gori že začel mešati s snežinkami, v neposredni bližini Belopeških jezer pa so v zraku plesale samo še snežinke :)

Avtomobile smo parkirali na prostornem parkirišču ob zgornjem jezeru in si polni pričakovanj hitro nataknili krplje, oprtali nahrbtnike ter se odpravili na pravi zimski pohod. Hojo po utrjeni poti je kmalu zamenjala hoja po celem snegu, ki ni bila ekstremno naporna, saj so se krplje zaradi stare snežne podlage ravno prav udirale. Slabih deset centimetrov svežega, puhastega snega, ki je odel tudi smrekov gozd, je poskrbelo za idilično hojo in uživanje v prostrani belini.

Po uri in pol hoje je sledil kratek počitek z izključno domačimi dobrotami: vročim čajem, suhim sadjem, jabolčno pito in bananinimi piškoti. Ko smo se odžejali in napolnili izpraznjene energijske zaloge, smo prečili prostran travnik, naredili široko gaz skozi gozd, v katerem smo imeli možnost opazovati kozoroga, ter se ob jezeru, skritem pod plastjo ledu in snega, vrnili do izhodišča. Za zaključek smo se pomerili v šprintu s krpljami ter se ravno prav utrujeni in polni novih doživetij odločili, da se v čim večjem številu srečamo tudi na zadnjem izletu v tej zimi, ki je načrtovan za nedeljo, 15. marca :) Vabljeni!

Smučarska orientacija - moja nova športna strast

 

Tekmovanja v orientaciji so bila zame še pred letom dni popolna neznaka. Pri nas je najbolj razširjen orientacijski tek (Foot-O). V okviru Orientacijske zveze Slovenije vsako leto organizirajo devet tekem za Ligo in izpeljejo državno prvenstvo v šprintu, na srednji in dolgi progi ter v klasični in mešani štafeti. Nekoliko manj privržencev ima kolesarska orientacija (MTB-O), zato morajo tekmovalci običajno na tekme čez mejo. Obstaja pa tudi smučarska orientacija (Ski-O), ki ima največ privržencev na severu Evrope. Pri nas množičnosti ni, saj malo orientacistov, ki se ukvarjajo s suhim tekom, teče tudi na smučeh. Smučarjem tekačem, pa očitno tek s karto v rokah ni dovolj velik izziv in se raje udeležujejo tekov, kjer se od štarta do cilja teče po vnaprej znani progi. Sicer pa je smučarska orientacija šport z dolgo tradicijo, ki sega v devetdeseta leta devetnajstega stoletja.

Pravijo, da ... "Elitni smučarski orientacist potrebuje izjemne smučarsko-tekaške sposobnosti in biti dober v branju karte. Poleg tega mora biti sposoben kombinacije obojega. Športnik mora med tekmo opraviti s stotinami možnosti izbir poti in pri visoki hitrosti izbrati najbolj primerne. Glede na fizično zahtevnost, se smučarska orientacija lahko primerja z maratonom ali tekom na smučeh. Za uspešnost v smučarski orientaciji mora športnik obvladati obe smučarsko-tekaški tehniki, klasično in prosto ter vse tehnike spusta in obračanja."

Z orientacijskim tekom in kolesarsko orientacijo sem se spoznala lansko leto, ko sem se bolj za hec in zaradi želje po pridobivanju novih športnih izkušenj, udeležila nekaj tekmovanj v Sloveniji in v Avstriji. Pridobila sem ravno toliko izkušenj, da mi orientacijska karta ni več tuja. Ko sem izvedela za tekmo v smučarski orientaciji ni bilo dvoma, da se je ne bi udeležila. Organizatorji so se odločili, da tekmo in hkrati državno prvenstvo izpeljejo na Rogli. Tekme sem se veselila, saj v zadnjih nekaj letih največ smučarsko-tekaških kilometrov naredim prav na Rogli. Vse kontrolne točke so bile postavljene ob tekaški progi. Vsaka je bila označena z zaporedno številko in kodo ter značilnimi oranžno-belimi zastavicami. Točke je treba vedno poiskati v vrstnem redu, do njih pa priti po najkrajši, najenostavnejši in najhitrejši poti. Na takih tekmovanjih je po smučarsko-tekaških progah dovoljen tek tudi v nasprotni smeri, saj le tako lahko hitro prideš do kontrolne točke. Ko jo najdeš, s posebnim čipom zabeležiš svoj čas in odhitiš do naslednje. V čipu se shranjujejo vsi časi, ki se na koncu tekme izpišejo in zabeležijo končni rezutat.

Drobec nervoze na startu me je napolnil s pozitivnim adrenalinom, zato sem že komaj čakala, da dobim karto v roke, jo vložim v posebno držalo in se podam na progo. S karto na prsih je kontrola v prostoru in načrtovanje poti enostavnejše. Z majhnimi začetniškimi napakami in s hitrim tekom, sem v cilj pritekla kot prva izmed osmih žensk, ki smo štartale v elite kategoriji in vodstvo zadržala tudi ob prihodu zadnje tekačice v cilj. Postala sem državna prvakinja v smučarski orientaciji :) Vesela! Na tekmi sem uživala in iskanje kontrolnih točk v pravljični, zimsko odeti Rogli, je kar risalo nasmeh na obraz.

Smučarska orientacija me je tako navdušila, da se že zelo veselim naslednjih preizkušenj. Ker je bila tekma na Rogli edina, ki so jo v tej zimi organizirali v Sloveniji, se bom odpeljala čez mejo in konec februarja nastopila dveh v Avstriji :)

Več informacij o orientacijskih tekmah najdete na: Orientacijska Zveza Slovenije

Fotografije: Herwig Allwinger

Pravljični izlet s krpljami na Rogli

 

So ljudje, ki ne marajo zime saj takrat nimajo kaj početi ... In smo ljudje, ki zimo obožujemo :) Ko zapade sneg, se nam zavrti v glavi in nas zaščemi v podplatih, saj že komaj čakamo, da se zapodimo na sneg.

Po skoraj dveh mesecih (ne)strpnega čakanja na zimsko pravljico s puhastim snegom, nas je tik pred koncem januarja razveselila obilna pošiljka snega. Na Rogli ga je zapadlo več kot pol metra, zato izbor lokacije za izvedbo letošnjega prvega izleta s krpljami ni bil vprašljiv.

Pol metra svežega, puhastega snega, dan brez oblačka, nekaj stopinj pod ničlo in brezveterje je bila idila, ki jo na Rogli redko kdaj doživiš :) Zbrali smo se v recepciji hotela Natura, naredili plan in se odločili, da si ustvarimo nepozaaben zimski dan. Vsak si je nadel svoj par krpelj, si oprtal nahrbtnik s pijačo, oblačili in prigrizkom ter poln pričakovanj naredil stopinjo v globok sneg.

Izhodišče izleta je bil hotel Natura, cilj pa ... uživanje v zasneženi naravi in soncu. Pot nas je vodila v smeri Lovrenških jezer, skozi gozdove in prek travnikov. Nekajkrat smo prečkali tudi smučarsko tekaško progo, se plazili prek podrtih dreves, se pobirali, ko se nam je v napihanem snegu udrlo do pasu ... Za krajši počitek smo po malo manj kot dveh urah hoje izbrali travnik s pogledom na Kamniško Savinjske Alpe. Nastavili smo se toplemu soncu, se povaljali v mehkem snegu in posneli nešteto fotografij. Okrepčali smo se s sadnim kruhom, suhim sadjem in čajem. Malico, ki poskrbi za pravo energijo in ravno prav nasiti.

Po slabih treh urah smo v prispeli nazaj na izhodišče. Prijetno utrujeni in polni nepozabnih vtisov smo se odločili, da izlet čim prej ponovimo :) Ponovili ga bomo 21. februarja, dobili pa se bomo tam, kjer bo najlepša zimska pravljica.

Fotografije: Armin, Špela

Zimski pokal - Peš na Pohorje - 12 nedeljskih vzponov

 

Redki so Mariborčani, ki vsaj nekajkrat na leto ne girzejo kolen pri vzpenjanu od vznožja pohorske vzpenjače pa do njene končne postaje na Bellevue-ju. Tistim najbolj športanja in druženja željnim, so vzponi na Pohorje rutina tudi pozimi, vsako nedeljo, ne glede na vremenske razmere ...

Zimski pokal je bil prvič organiziran leta 2006. Pobudnik in glavni organizator je Marjan Jauk, ki se pogosto pojavi tudi na štartu in običajno priteče na vrh med najhitrejšimi. Vsako zimo je na koledarju dvanajst vzponov. Prvi letošnji je bil 7. decembra 2014, zadnji pa bo 22. februarja 2015. Pokala se vsako nedeljo udeleži med 250 in 300 ljudi. Vsak posamezni vzpon je točkovan s 400 točkami kolikor jih prejme najhitrejši, vsak naslednji pa prejme točko manj. Vrstni red je enoten in se ne deli glede na spol ali starostno kategorijo. Če udeleženec na vzponu izboljša svoj trenutno najboljši čas, je nagrajen z dodatno točko. Za končno uvrstitev v pokalu se upošteva 9 vzponov z največ pridobljenimi točkami.

Vsi vzponi potekajo po isti trasi. Start je pri spodnji postaji vzpenjače, trasa pa vodi po makadamski cesti, skozi gozd in po smučarski progi do cilja na platoju pod zgornjo postajo vzpenjače. Na cilju organizator s čipom izmeri čas tekmovalca ter ga nagradi s čajem in sladkim prigrizkom.

Ker sem športnica, ki ima raje tek in hojo v klanec kot pa tek po ravnem in ker sem se pred nekaj meseci preselila v Maribor, sem se težko uprla nedeljski športni skušnjavi. Zimskega pokala Peš na Pohorje sem se prvič udeležila lansko zimo in zabeležila dva vzpona. Letos pa sem se odločila, da se vsako prosto nedeljo pridružim več sto glavi množici, ki si želi čim hitreje doseči cilj. Ker je zima brez snega bolj podobna jeseni in v bližini ni možnosti za tek na smučeh, sem že osem zaporednih nedelj stopila na štart pod Pohorjem. Večino letošnjih vzponov spremljajo blato, vlaga in megla ... Tekli smo po novozapadlem snegu in kot steklo gladkem ledu, kjer so nam bile v veliko pomoč tekaške dereze ali šprintarice. Na suho, ravno prav hladno in sončno zimsko idilo še čakamo. A slabo vreme ni bilo niti eno nedeljsko jutro razlog, da se vzpona ne bi udeležila. Vsako nedeljo znova se s palicami za nordijsko hojo v rokah in speedcrossi na nogah pojavim na štartu z željo, da čim prej dosežem cilj.

Tek po makadamski cesti kmalu zamenja pot skozi gozd, kjer tek prvič zamenjam z aktivno hojo s palicami. Vzpon brez njih si težko predstavljam, saj se druga polovica trase dobesedno postavi pokonci in jo je brez uporabe palic težje premagati. Z močnim opiranjem na roke delno razbremenim mišice nog, kar zagotovo olajša vzpenjanje in zato hitreje dosežem cilj :) Vendar pa palice ne pridejo samo pri vzpenjanju, ampak pomagajo tudi pri vračanju nazaj v dolino, saj z aktivnim prenosom teže telesa na palice razbremenim spodnji del telesa.

Nedeljsko športno druženje mi je že zlezlo pod kožo, v teku uživam, uživam v grizenju kolen, uživam v premagovanju strmine in same sebe :)

Več o zimskem pokalu Peš na Pohorje najdete tukaj

Fotografije: Maksimiljan Selinšek