Po “zaprašenih” poteh zasnežene Pohorske smučine … Kope - Bellevue s tekaškimi smučmi Elan

 

Smučarski tek ima na Štajerskem dolgo tradicijo in prečenje Pohorja za vsakega tekača predstavlja svojstven in svojevrsten izziv. Po zapisih, ki sem jih našla na spletu, naj bi se Pohorska smučina rodila 19. marca 1933. Prve izvedbe, ki je potekala po grebenski poti od Mariborske koče do Ribnice na Pohorju se je udeležilo šest tekačev (pobudnikov). Prireditev, ki so jo poimenovali Smuka prek Pohorja, je bila organizirana v letih od 1934 do 1941, spet so jo oživili leta 1952, a je po letu 1956 zamrla. Reševalci GRS Maribor so tradicijo prečenja Pohorja obudili leta 1983, z dovoljenjem organizatorjev prireditve Smuka prek Pohorja pa so prireditev preimenovali v Pohorsko smučino. Pohorska smučina je potekala po grebenu Pohorja od Grmovškovega doma na Kopah, mimo Ribniške koče, Rogle, Peska, Klopnega vrha in Šumika do Areha. Sestavljena je bila iz treh delov - smučarskega teka na 50 kilometrov, smučarskega teka s turnimi smučmi na 22 kilometrov in smučarskega pohoda na 22 kilometrov.

Ker prireditve Pohorska smučina že nekaj let ne organizirajo več, ljubitelji smučarskega teka pa ostajamo, sva se z Matejem odločila, da z nahrbtniki na ramenih in pohodnimi narebrenimi smučmi ureževa svojo Pohorsko smučino.

Zima je počakala na najin smučarsko tekaški podvig v najlepši možni obliki - najmanj meter in pol zbitega snega, dvajset centimetrov pršiča, jutro z minus osmimi stopinjami celzija in nebo brez oblačka. Večer prej sva v najina šestnajst litrska nahrbtnika spakirala hrano, pijačo, dodatna oblačila, naglavno svetilko, mobilni telefon … Z nama je šla tudi gps naprava na katero je Matej predhodno naložil predvideno pot, saj sva si želela čim več divjine in brezpotij, hkrati pa varnega prečenja brez nepotrebnih kilometrov in dodatnih višinskih metrov.

S Kop sva štartala malo pred deveto uro in se na narebrenih elankah, ki so bile izdelane v naši prejšnji državi, odsmučala zanimivi dogodivščini naproti. Opazovanje zimske narave z neverjetno debelo snežno odejo za začetek pomladi in sončni žarki so nama dajali energijo za uživaško drsenje po snežni površini. Osvojen je bil Črni vrh, dosežen vrh nad Ribniško kočo, premagan razmeroma adrenalinksi spust med drevesi po Šiklarici in dosežen prostran travnik, ki se je tam znašel kot naročen za prvo malico. Mraz in gibanje zahtevata neprestan vnos energije, zato nisva čakala, da se oglasi želodec, ampak že pred tem poskrbela za obrok energije.

Po malici naju je pot vodila proti Lovrenškim jezerom, ki se pozimi skrivajo pod debelo snežno odejo, sledil je spust in prečkanje nekaj strmih grap ter nekaj sto metrov teka po idilično urejeni tekaški progi na Rogli. Nadaljevala sva s spustom proti spodnji postaji Mašin žage, ki je bil zahtevnejši, kot sva mislila, saj je močno sonce spremenilo strukturo snega in pod smučmi se je začel nabirati sneg (cokla), ki je onemogočal drsenje. V Koči na Pesku sva si privoščila kosilo z ajdovimi žganci in gobovo juho ter se odpravila proti najlepšemu delu najine poti - prečenju mokrišč.

Tja le redko stopi človeška noga. Narava je tam drugačna, divja in samosvoja. Osameli macesni in smreke tam kljubujejo divjim vremenskim razmeram in se ne predajo. Tam slišiš in poslušaš tišino. Za trenutek se nama je zazdelo, da sva na drugem konecu sveta. Noro.

Nadaljevala sva v smeri proti Šumiku, obšla Mizni in Sekretarjev vrh ter se po pobočju, kjer je bil sneg po vrhu že rahlo pomrznjen, spustila do ceste. Poiskala sva prostor, ki je bil v poznem popoldnevu še obsijan s soncem in si privoščila nov hranljiv obrok. Neprestana hidracija in nadomeščanje porabljene energije je na dolgih in zahtevnih turah nujna zlasti če veš, da je pred tabo šest kilometrov dolg vzpon do Areha in da tam še ni tvoj cilj.

Gozdne ceste na tem delu (na srečo) niso bile splužene in posipane, so pa bile zvožene od motornih sani, kar je omogočalo lažje napredovanje. Na Arehu sva za trenutek obstala, pojedla nekaj suhega sadja in se odžejala s čajem. Pred nama je bil le še spust do Bellevueja … A spust ni bil podoben spustu, saj smuči niso drsele, kot bi si želela in sva morala večji del poti uporabljati soročni odriv in dvotaktni diagonalni korak. Na stolpu sva končno zagledala cilj in se v polmraku spustila do Bellevueja. Po desetih urah, 42 kilometrih in 1.500 višinskih metrih, sva odpela smuči in odložila nahrbtnike. Vesela, da nama je uspelo, vesela, da sva na cilju, vesela, da sva v naravi, oblečeni v zimski plašč, preživela enega najbolj čudovitih zimskih dni.

Vsem, ki vas prečenje Pohorja s tekaškimi smučmi v lastni režiji mika sporočava … Tura je primerna za izkušene smučarske tekače, ki so dobro telesno pripravljeni, znajo uporabljati gps napravo (v kolikor se odločijo za hojo izven označenih planinskih poti in gozdnih cest) ter se znajo ustrezno organizirati za dolgo pot (dovolj hrane, pijače in suhih oblačil). Kljub temu, da je narava pozimi popolnoma drugačna imajo prednost tisti, ki poznajo teren (poleti po Pohorju kolesarijo ali planinarijo). Zaradi dolžine in zahtevnosti priporočava izvedbo ture konec zime ali v začetku pomladi, ko so dnevi daljši in toplejši.

Foto: Matej

Neponovljiv izlet s krpljami … v mojem gozdu @ Trojane

 

Izlete s krpljami organiziram že sedmo leto, a nikoli doslej ni bilo priložnosti, da bi ga izpeljala doma - na Trojanah.

"V otroštvu sem s starši in sestro na Trojane zahajala vsak vikend, na vikend za vikend, za preživljanje časa v gozdu, na travnikih, v starem sadovnjaku. Ko sem se odločila, da bom smučarska tekačica, sem v trojanskih gozdovih, na idiličnih z mahom pokritih stezicah, preživela na stotine ur in po njih pretekla nešteto kilometrov. Zdaj pa v mojem gozdu nabiram borovnice in gobe ter se vanj pridem predvsem spostiti."

Tu je marec, snega pa toliko, kot že dolgo ne :) Zato sem se odločila, da zadnji izlet s krpljami v tej zimski sezoni izpeljem v mojem gozdu.

Prvi koraki, ki smo jih naredili v globokem snegu so nas opomnili, da hoja ne bo enostavna. Na pol metra podlage, ki se je ponekod kljub krpljam vdirala, je zapadlo še trideset centimetrov svežega puhastega snega. Po več kot eni uri blagega vzpenjanja in krajši strmini, ki je dala izletu nekaj adrenalinskega pridiha, smo prispeli na greben - na najvišjo točko izleta. Na drugi strani grebena nas je čakal lep spust skozi gozd do našega cilja - mojega doma. Na leseni terasi, obdani z metrskimi kupi snega, nas je mama postregla z vročim domačim čajem, ingverjevimi piškoti in mafini z bučnim oljem. Po pol ure klepetanja in nadomeščanja porabljene energije, smo se počasi poslovili. Čakala nas je namreč še slaba ura hoje do izhodišča. Po gazenju gor in dol po gozdnih poteh in stezicah smo prispeli do prostranega travnika, ki je čakal, da se vsak v svojem drncu spustimo po njem. Sneg je letel nad našimi glavami, vrisk in smeh sta okrasila oblačen dan. Naša pljuča so bila polna svežega zimskega zraka, naše misli bogatejše za novo doživetje, z obrazov udeležencev je sijal nasmeh …

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej. Zaradi vas je bil dan čudovit in (kot vsak) neponovljiv.

S krpljami in kositrnim lončkom na Kašno planino

 

Zimo imam rada. Razveselim se prvih snežink in vseh naslednjih, vse do konca marca ...

V prvih februarskih dneh je narava po neverjetno toplem januarju poskrbela za izdatno pošiljko snega. In ko sneg pade dovolj nizko, je na prvem mestu za izvedbo izleta s krpljami Kašna planina, dobrih 1.300 metrov visoka soseda Velike planine. Cesta s Črnivca do prelaza Kranjski Rak je bila urejena in odlično prevozna.

Že nekaj minut čez deveto smo si oprtali nahrbtnike, nadeli krplje in zagazili v pol metra debelo, puhasto snežno odejo. Po dobri uri hoje smo prispeli do vznožja planine, ki je bila obsijana s soncem. Pred nami je bil še krajši vzpon do pastirskega zavetišča, kjer smo iz nahrbtnika vzeli plinski gorilnik in si v kositrnih lončkih iz snega skuhali čaj. Ob čaju smo si privoščili domačo kostanjevo rulado, suho sadje in čokolado, da smo nadomestili izgubljeno energijo za povratek.

Tek in hoja po puhastem snegu nas je spremljala vse do konca izleta, ki smo ga zaključili ob poldnevu. Obljubili smo si, da se v začetku marca spet vidimo in ponovimo druženje z velikimi stopali v puhastem snegu, ki ga bo glede na vremensko napoved v prihodnjih dneh v obilju :) Se vidimo 3. marca!

Foto: Julija in Matic

Če še ne veste … V februarski številki revije Tekac.si sem se na devetih straneh razpisala o krpljanju :)

NordiskYoga vikend v družbi plešočih snežink in izjemnih ljudi @ Rogla

 

Ideja o športnem vikendu, ki bi združil moj najljubši zimski šport - smučarski tek in Stankino najljubšo obliko sproščanja, raztezanja in umiritve - jogo, se je rodila pred letom dni na Rogli v Hotelu Natura … Idejo sva s Stanko uresničili pretekli vikend v Hotelu Natura, v družbi izjemnih ljudi.

Hotel Natura je pozimi pravi smučarsko-tekaški raj. Idiličen hotel v objemu pohorskih gozdov z okusno lokalno kulinariko, prijetnim ambientom in vrhunsko infrastrukturo za ljubitelje smučarskega teka, je bil nedvoumna izbira. Za potrebe izvedbe NordiskYoga vikenda sem ga rezervirala že v začetku oktobra in upala, da bo januarja Rogla odeta v debelo snežno odejo. Udeležencem sva s Stanko obljubili zimsko pravljico sestavljeno iz drsenja na tekaških smučeh in sproščujoče joge. In obljubo sva s pomočjo mame narave lahko uresničili :) Na Rogli je cel vikend rahlo naletaval sneg, termometer je kazal le nekaj stopinj pod ničlo, vetra in megle ni bilo.

Druženje smo začeli s srkanjem vročega čaja Natura in predstavitvijo programa aktivnosti. Po kratkem uvodu je polovica udeležencev že stala na tekaških smučeh pripravljena za spoznavanje, učenje in piljenje klasične tehnike. Polovica pa se je prepustila vadbi joge. Ob poldnevu smo izgubljeno energijo nadomestili z odličnim pohorskim loncem, gobovo juho in borovničevim zavitkom. Popoldan sta se skupini zamenjali in na sneg so stopili tisti, ki so spoznavali in nadgrajevali drsalno tehniko teka na smučeh, klasiki pa so na vadbi joge sproščali in raztezali utrujene mišice. Večer je bil rezerviran za obisk wellnessa Natura, večerjo in predavanje. Dan poln aktivnosti, nas je prijetno utrudil in nas hitro odnesel po odeje, zimskim sanjam v objem.

Pohorske smreke so si čez noč oblekle še dobrih pet centimetrov debelejši zimski plašč. Idilično jutro smo začeli z jogijskim prebujanjem in ga nadaljevali z obilnim samopostrežnim zajtrkom. Mmmm … Dobro prebujeni in polni energije smo dopoldan izkoristili za trening izbrane tehnike teka na smučeh, ki sem ga budno spremljala in udeležence individualno popravljala ter spodbujala. Svoje znanje so izdatneje obogatili in nadgradili ter uživali v drsenju na tekaških smučeh vse do zadnje minute. Po slabih treh urah šibanja v tekaški smučini smo druženje sklenili s srkanjem vročega ingverjevega čaja, klepetom in obljubo, da se kmalu spet srečamo, skupaj pošportamo in se podružimo.

Naslednjič ne bomo plesali med snežinkami … Čaka nas vikend med vršaci slovenskih gora :)

Hvala vsem skupaj in vsakemu posebej za prijeten vikend, za sodelovanje in pozitivno energijo, ki ste jo prinesli na Roglo in jo delili z nama s Stanko.

Fotografije: Špela in udeleženci