Jesensko NordiskYoga druženje v deželi rjavega medveda in slivniških coprnic @ Old School Villa

 

Na Bloški planoti sem se vedno počutila kot doma. Morda zato, ker od tam blizu prihajajo moji geni ali pa zato, ker so tam doma bloški smučar in Bloški teki - najmnožičnejša smučarsko tekaška prireditev pri nas.

Domače in sproščeno sem se počutila tudi tokrat, na nordiskyoga vikendu, ki sem ga v sodelovanju z Old Scholl Villo in Urško Kokelj, organizirala v osrčju Bloške planote. Jaz sem poskrbela za veliko dozo nordijske hoje in odkrivanja neznanih poti, Urška je vodila sobotni mobility, gostiteljici Saša in Ana pa sta Villo spremenili v čudovit dom, kjer smo se vsi odlično počutili.

Športno druženje smo začeli v soboto dopoldan, ko so se jutranje meglice ravno umaknile z bloških travnikov. Na slikoviti krožni poti smo obiskali Bloško jezero in med potjo nabrali nekaj marel. Po skoraj treh urah hoje smo prijetno utrujeni na dvorišču Old School Ville pojedli odlično kosilo ter prepustili prijetno toplim jesenskim sončnim žarkom. Urškin mobility na trati pred šolo nas je napolnil z igrivo energijo. Aktivirali smo vse mišice in razgibali sklepe ter se ob tem zeloooo zabavali. Po večerji smo si spekli kostanje, prebirali pripovedke iz Loške doline in na najlepši način zaključili pester športni dan.

Naslednji dan smo kljub jutranji meglici na trati pred Villo naredili nekaj gimnastičnih vaj ter si razgibani in pripravljeni za nov dan, privoščili obilen zajtrk. Po slovesu od prijetnih gostiteljic in šole, smo se odpeljali proti Cerknici, do izhodišča našega nedeljskega izleta. Odločili smo se, da osvojimo Slivnico, 1.114 metrov visok vrh s katerega je čudovit pogled na Cerkniško jezero. V mnogih pripovedkah se Slivnica omenja kot shajališče coprnic, ki so bile obtožene številnih zlih dejanj in so se jih vsi na široko izogibali. Mi nismo srečali nobene :) Smo pa uživali v čudoviti naravi, oblečeni v zlata oblačila ter okusnem coprniškem zavitku s katerim smo se posladkali v planinskem domu. Druženje smo zaključili zgodaj popoldan in se prijetno utrujeni od dvodnevnega športnega odkopa v deželi medvedov in coprnic odpeljali domov.

Če vas zanima, kako smo se imeli, vabljeni k ogledu videa, ki ga je pripravila Kaja.

Vsem skupaj in vsakemu posebej hvala za nepozabno druženje. Objubim, da se kmalu spet vidimo!

Fotografije: Kaja in Špela

Po poti vojnih ujetnikov … Peš od Ožbalta do Otoka … TheCrowsFlight

 

To je velika zgodba ... Resnična. Trpeča. Vesela. Nepozabna.

Lani jeseni sva z Matejem spoznala Neila Churchesa, potomca avstralskega vojnega ujetnika Ralpha Churchesa, ki je avgusta 1944, s pomočjo partizanov iz mariborskih zaporov rešil 120 ujetnikov. Pobeg je načrtoval tri leta in na pobudo sina Neila, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja napisal knjigo, ki je prevedena v slovenščino.

Neil, sicer avstralski državljan, ki je s pomočjo očeta spoznal in vzljubil Slovenijo, naju je poiskal, ker je želel uresničiti svoje dolgoletne sanje … Na turističen način, s spoznavanjem lokalne kulinarike, arhitekture in narave, prehoditi pot, ki je leta 1944 rešila življenje njegovemu očetu in več tisoč drugim vojnim ujetnikom, ki so v koridorju med severom in jugom Slovenije, našli pot na prostost. Matej je v roke dobil stare zemljevide, jaz pa nalogo, da poiščem prenočišča in gostilne, ki nam bodo ponudile vrhunsko hrano in udobno posteljo.

Projekt sva začela pripravljati v začetku leta. Po več kot pol leta, v sredo, 29. avgusta, natančno 74 let od pobega, pa sva na železniški postaji v Mariboru sprejela štiri avstralske pohodnike (med njimi je bil tudi Neil), ki so želeli v enajstih dneh Slovenijo doživeti na drugačen način - prepešačiti 270 kilometrov dolgo pot, na njej izvedeti še več o zgodovinskem pobegu, ki velja za največjega v dvajsetem stoletju, se naužiti naravnih, arhitekturnih, kulturnih lepot naše male države in spoznati slovensko kulturo s perspektive turista pohodnika …

Z vlakom smo se odpeljali do Ožbalta, kraja kjer je bil pobeg izveden in s palicami za nordijsko hojo v rokah začeli svojo dolgo pot. Prehodili smo večji del Pohorja, prečili Golte, se vzpeli na Menino planino, se za trenutek ustavili na GEOSS-u, s čolnom prečili reko Savo ter se čez dolenjske in belokranjske griče prebili do cilja, do Otoka, kjer v spomin na pobeg stoji vojaško letalo s katerim so ujetnike prepeljali na jug Italije in od tam vsakega na svoj košček sveta.

Na vseh izbranih prenočiščih (planinskih kočah, hotelih, turističnih kmetijah, butičnih namestitvah) so nas lepo sprejeli in vselej nagradili z odlično lokalno pridelano hrano. Izjemne so bile tudi vse partizanske malice - nekatere smo pojedli kar sredi travnika ali gozda, nekatere so nam postregli v izbranih gostilnah na poti. Hodili smo v dežju, ko je bilo le nekaj stopinj nad ničlo, po blatnih in spolzkih poteh, hodili smo v vročem soncu, po makadamskih in asfaltnih cestah. Na najdaljših etapah smo čutili utrujenost v nogah in se trudili, da s čim manj žulji pridemo na cilj. Zadnjo, enajsto etapo, smo po več kot 230 prehojenih kilometrih, prekolesarili in na koncu zaključili s 270 kilometri dolgo potjo.

V senci letalskega trupa smo nazdravili s slovensko penino in srečni zaključili izjemno zgodbo, zgodbo, ki se ni končala 8. septembra 2018, ampak se bo naslednjo pomlad nadaljevala. Neil si želi zgodbo deliti z Evropo in svetom, z ljudmi, ki imajo radi naravo, ki jim je mar za zgodovino …

Neil, Catherine, Jeniffer in Robert, ponosna in hvaležna sem, da sem bila lahko enajst dni del vašega življenja, del vaše življenjske zgodbe ...

Foto: Robert, Špela

Prispevek, objavljen v časniku Večer ... Avstralec gre po poti svojega očeta - od Ožbalta do Semiča

Več o projektu TheCrowsFlight ... Great Escape Trail

Pomladno NordiskYoga uživanje v družbi vitkih brez @ Glamping Malerič

 

Bela krajina je bila v mojih otroških očeh košček Slovenije, kjer deklice v belih lanenih oblačilih plešejo po zelenih travnikih, bila je kraj kjer se nežne bele breze zibajo v rahlem vetriču …

Zares sem jo imela priložnost spoznati in doživeti pred tremi meseci, ko sem šla raziskovat terene za pomladno poletni NordiskYoga vikend, ki sem ga želela izpeljati v sodelovanju z Glampingom Malerič in vaditeljico joge Evo Rakušček Mastnak. Kljub temu, da nisem srečala plešočih deklic, me je čudovita kraška narava popolnoma očarala in želela sem, da očara vsakega, ki se bo odločil, da preživi aktivno sproščujoč vikend v naši družbi.

Na sončno sobotno jutro - zadnjo v maju - nas je v vasici Dragatuš čakala dobrodošlica s svežimi vrtnimi jagodami in aromatično kavo, ki jo je pripravila družina Malerič. Po sproščenem uvodu smo se odpravile na aktiven pohod v nordijski hoji po Krajinskem parku Lahinja. Raznolika narava nas je navduševala na vsakem koraku - bogastvo živalskega sveta, dehteče rastlinje in počasen tok reke Lahinje ... Predno smo zapustile neokrnjeno naravo, smo si na robu travnika privoščile vitaminsko malico iz sveže nabranih gozdnih jagod. Pozno popoldan, ko je sonce počasi izgubljalo svojo moč, smo se prepustile jogijskemu raztezanju in Kajini masaži, ki nas je prerodila, pomladila in zlakotila :) Dan se je zaključil z odlično večerjo ter klepetom ob soju sveč in kozarcu vina.

V nedeljsko jutro smo se prebudile s telovadbo in si po njej privoščile bogat zajtrk, ki so ga pripravili v Turizmu Malerič. Čakal nas je namreč še pohod na Mirno goro - najvišji vrh Bele krajine. Odločila sem se za krožno pot, ki nas je najprej odpeljala na Planino ter po gozdni učni poti do Planinskega doma. Vračale pa smo se po nekoliko manj obljudeni, a zato nič manj zanimivi poti. Ko smo prispele na izhodišče izleta, se je dan že prevesil v popoldan. Strnile smo nepozabne vtise in se prijetno utrujene odpeljale proti domu. Bilo je lepo. Bilo je nepozabno. Bil je čudovit pomladno poletni NordiskYoga vikend.

Dragim udeleženkam hvala za družbo, Turizmu Malerič hvala za gostoljubje, vsem skupaj pa HVALA za zaupanje in čudovito energijo, ki ste jo delili z mano.

Naslednji NordiskYoga vikend se bo zgodil 21. in 22. julija na Bloški planoti, zibelki mojega najljubšega športa :) Vabljeni!

Foto: Kaja, Špela

Po “zaprašenih” poteh zasnežene Pohorske smučine … Kope - Bellevue s tekaškimi smučmi Elan

 

Smučarski tek ima na Štajerskem dolgo tradicijo in prečenje Pohorja za vsakega tekača predstavlja svojstven in svojevrsten izziv. Po zapisih, ki sem jih našla na spletu, naj bi se Pohorska smučina rodila 19. marca 1933. Prve izvedbe, ki je potekala po grebenski poti od Mariborske koče do Ribnice na Pohorju se je udeležilo šest tekačev (pobudnikov). Prireditev, ki so jo poimenovali Smuka prek Pohorja, je bila organizirana v letih od 1934 do 1941, spet so jo oživili leta 1952, a je po letu 1956 zamrla. Reševalci GRS Maribor so tradicijo prečenja Pohorja obudili leta 1983, z dovoljenjem organizatorjev prireditve Smuka prek Pohorja pa so prireditev preimenovali v Pohorsko smučino. Pohorska smučina je potekala po grebenu Pohorja od Grmovškovega doma na Kopah, mimo Ribniške koče, Rogle, Peska, Klopnega vrha in Šumika do Areha. Sestavljena je bila iz treh delov - smučarskega teka na 50 kilometrov, smučarskega teka s turnimi smučmi na 22 kilometrov in smučarskega pohoda na 22 kilometrov.

Ker prireditve Pohorska smučina že nekaj let ne organizirajo več, ljubitelji smučarskega teka pa ostajamo, sva se z Matejem odločila, da z nahrbtniki na ramenih in pohodnimi narebrenimi smučmi ureževa svojo Pohorsko smučino.

Zima je počakala na najin smučarsko tekaški podvig v najlepši možni obliki - najmanj meter in pol zbitega snega, dvajset centimetrov pršiča, jutro z minus osmimi stopinjami celzija in nebo brez oblačka. Večer prej sva v najina šestnajst litrska nahrbtnika spakirala hrano, pijačo, dodatna oblačila, naglavno svetilko, mobilni telefon … Z nama je šla tudi gps naprava na katero je Matej predhodno naložil predvideno pot, saj sva si želela čim več divjine in brezpotij, hkrati pa varnega prečenja brez nepotrebnih kilometrov in dodatnih višinskih metrov.

S Kop sva štartala malo pred deveto uro in se na narebrenih elankah, ki so bile izdelane v naši prejšnji državi, odsmučala zanimivi dogodivščini naproti. Opazovanje zimske narave z neverjetno debelo snežno odejo za začetek pomladi in sončni žarki so nama dajali energijo za uživaško drsenje po snežni površini. Osvojen je bil Črni vrh, dosežen vrh nad Ribniško kočo, premagan razmeroma adrenalinksi spust med drevesi po Šiklarici in dosežen prostran travnik, ki se je tam znašel kot naročen za prvo malico. Mraz in gibanje zahtevata neprestan vnos energije, zato nisva čakala, da se oglasi želodec, ampak že pred tem poskrbela za obrok energije.

Po malici naju je pot vodila proti Lovrenškim jezerom, ki se pozimi skrivajo pod debelo snežno odejo, sledil je spust in prečkanje nekaj strmih grap ter nekaj sto metrov teka po idilično urejeni tekaški progi na Rogli. Nadaljevala sva s spustom proti spodnji postaji Mašin žage, ki je bil zahtevnejši, kot sva mislila, saj je močno sonce spremenilo strukturo snega in pod smučmi se je začel nabirati sneg (cokla), ki je onemogočal drsenje. V Koči na Pesku sva si privoščila kosilo z ajdovimi žganci in gobovo juho ter se odpravila proti najlepšemu delu najine poti - prečenju mokrišč.

Tja le redko stopi človeška noga. Narava je tam drugačna, divja in samosvoja. Osameli macesni in smreke tam kljubujejo divjim vremenskim razmeram in se ne predajo. Tam slišiš in poslušaš tišino. Za trenutek se nama je zazdelo, da sva na drugem konecu sveta. Noro.

Nadaljevala sva v smeri proti Šumiku, obšla Mizni in Sekretarjev vrh ter se po pobočju, kjer je bil sneg po vrhu že rahlo pomrznjen, spustila do ceste. Poiskala sva prostor, ki je bil v poznem popoldnevu še obsijan s soncem in si privoščila nov hranljiv obrok. Neprestana hidracija in nadomeščanje porabljene energije je na dolgih in zahtevnih turah nujna zlasti če veš, da je pred tabo šest kilometrov dolg vzpon do Areha in da tam še ni tvoj cilj.

Gozdne ceste na tem delu (na srečo) niso bile splužene in posipane, so pa bile zvožene od motornih sani, kar je omogočalo lažje napredovanje. Na Arehu sva za trenutek obstala, pojedla nekaj suhega sadja in se odžejala s čajem. Pred nama je bil le še spust do Bellevueja … A spust ni bil podoben spustu, saj smuči niso drsele, kot bi si želela in sva morala večji del poti uporabljati soročni odriv in dvotaktni diagonalni korak. Na stolpu sva končno zagledala cilj in se v polmraku spustila do Bellevueja. Po desetih urah, 42 kilometrih in 1.500 višinskih metrih, sva odpela smuči in odložila nahrbtnike. Vesela, da nama je uspelo, vesela, da sva na cilju, vesela, da sva v naravi, oblečeni v zimski plašč, preživela enega najbolj čudovitih zimskih dni.

Vsem, ki vas prečenje Pohorja s tekaškimi smučmi v lastni režiji mika sporočava … Tura je primerna za izkušene smučarske tekače, ki so dobro telesno pripravljeni, znajo uporabljati gps napravo (v kolikor se odločijo za hojo izven označenih planinskih poti in gozdnih cest) ter se znajo ustrezno organizirati za dolgo pot (dovolj hrane, pijače in suhih oblačil). Kljub temu, da je narava pozimi popolnoma drugačna imajo prednost tisti, ki poznajo teren (poleti po Pohorju kolesarijo ali planinarijo). Zaradi dolžine in zahtevnosti priporočava izvedbo ture konec zime ali v začetku pomladi, ko so dnevi daljši in toplejši.

Foto: Matej